Slovar pojmov

Sekvestracija ogljika C

Definirana je bila kot privzem snovi, vsebujočih C, še posebej CO2 v dolgotrajne zalogovnike (IPCC 2007). Sekvestracija C v gozdnih ekosistemih poteka primarno kot privzem atmosferskega CO2 med rastlinsko fotosintezo in kasnejši transport vezanega C v rastlinska tkiva, opad in talne bazene, kjer je C dolgotrajneje vezan.

Globalne spremembe

Zajemajo vse spremembe atmosfere, hidrosfere, pedosfere in biosfere, povzročene s strani človeka (Körner, 2003). Poleg intenzivne spremembe rabe tal, je hitra akumulacija CO2 in drugih toplogrednih plinov v atmosferi ena najbolj dramatičnih globalnih sprememb, ki vpliva na klimo celotnega planeta, delovanje ekosistemov in biodiverziteto (Bader, 2010). Globalne podnebne spremembe in drugi stresi in motnje lahko oslabijo vezavo C v gozdnih ekosistemih in spremenijo gozdove v vir C, kar lahko pripelje do pozitivne povratne zanke v globalni klimi, po drugi strani pa lahko pospešitev in povečanje tokov C v stabilne gozdne bazene C kompenzira povečanje izpustov antropogenega CO2 in tako minimalizira tveganje nenadnih klimatskih sprememb.

Državna poročanja

Države, podpisnice sporazuma UNFCCC in njegove dopolnitve, Kjotskega protokola (KP), so zavezane k poročanju o spremembah količin v ekosistemih vezanega C (člena 3.3 in 3.4). Poročila o rabi tal, spremembah v rabi tal in gozdarstvu (LULUCF) bi morala vsebovati kar največ podatkov o dinamiki ogljika in kvantifikaciji stanja vezanega ogljika za različne dele gozdnih ekosistemov, še posebej, če so izbrale določeno obliko gospodarjenja v členu 3.4 KP. Poročila je potrebno sestavljati na letni osnovi in kot končno poročilo za obdobje 2008-2012. Zaradi pomanjkanja podatkov, sploh pa v luči drugega zavezujočega obdobja (CP2) Kjotskega protokola in potencialnih novih sporazumov o klimatskih spremembah, obstajajo poudarjene mednarodne potrebe po izboljšanju razumevanja talnega krogotoka C in razvoju kvalitetnih orodij za ocenjevanje tokov ogljika v tleh.

Nekateri ostali pojmi

  • Drobne korenine so za namene tega projekta korenine s premeri <2 mm. Te korenine lahko veliko prispevajo k talnim zalogam C, saj gre za organe, ki lahko preživijo od nekaj tednov do nekaj let in imajo lahko hiter življenjski obrat.
  • Mikoriza je stalni simbiontski organ, ki ga sestavljata korenina in gliva. Drobne korenine dreves so vedno povezane s simbiontskimi mikoriznimi glivami (MF), ki zagotavljajo prostorsko in časovno delitev vode, hranil in karbohidratov med različnimi biotskimi komponentami v gozdnem ekosistemu in podpirajo biodiverziteto na različnih nivojih.
  • Eksploracijski tip: Morfologija kratkih korenin je močno odvisna od prisotnosti različnih glivnih vrst, kar nakazuje, da ima tip mikobionta pomemben vpliv na funkcionalne lastnosti drobnih korenin. Na osnovi količine izraščajočih hif in prisotnosti različnih oblik rizomorfov, je Agerer (2001) definiral pet glavnih eksploracijskih tipov. Ti tipi obsegajo oblike od t.i. kontaktnih eksploracijskih tipov z gladkimi vršički do eksploracijskih tipov, ki premagujejo dolge razdalje z močno diferenciranimi rizomorfi.
  • Zunajmikorizni micelij (EMM) je micelij, ki izrašča iz plašča ektomikorizne korenine, ne glede na njegovo organizacijo in diferenciacijo, kar predstavlja razliko glede na zunajkoreninski micelij (ERM), ki povezuje površino korenin s tlami, torej predstavlja glivni plašč skupaj z EMM.
  • Debeli lesni ostanki (CWD) so odmrla debla, štori, olesenele veje in korenine, debelejše od mejnih premerov, igrajo pomembno vlogo v različnih ekoloških funkcijah in procesih, kot so biodiverziteta, prehajanje energije, krogotoki ogljika in hranil (Kraigher et al., 2002).
  • Nadzemna biomasa: biomasa vseh živih nadzemnih delov vključno z debli, panji, vejami, lubjem, semeni in krošnjami/listjem.
  • Podzemna biomasa: biomasa vseh živih korenin. Korenine tanjše od 2 mm (predlog) se običajno izključi, saj jih empirično pogosto ne moremo ločiti od organske snovi v tleh in opada.
  • Mrtev (odmrli) les: vsa odmrla lesna biomasa (stoječa, na površini tal ali v tleh) brez opada. Pod mrtev les štejemo les, ki leži na površini tal, mrtve korenine in panje premera 10 cm ali več oz. velikosti, kot je določena za posamezne države (IPCC 2003). Mrtev les predstavlja pestro skladišče z mnogimi praktičnimi težavami pri merjenju na terenu in negotovostmi glede stopenj prehoda v opad, tla ali emisije v atmosfero.
  • Opad: vsa neživa lesna biomasa s premerom, manjšim od mejne vrednosti, določene v posameznih državah (npr. < 10 cm), ki leži nad organskimi ali mineralnimi tlemi – vključuje odpadlo listje, fermentizirane in humificirane plasti. Žive tanke korenine, ki jih empirično ne moremo ločiti od opada, obravnavamo kot opad (IPCC 2003).
  • Organska snov v tleh (SOM): Vključuje organski ogljik v mineralnih in organskih tleh (vključno s šoto) do določene globine, ki jo določi posamezna država in se jo uporablja v skladu s časovno vrsto. Žive drobne korenine (tanjše od predlagane omejitve premera za nadzemno biomaso) so vključene v organsko snov v tleh, če jih ni mogoče empirično razlikovati (IPCC 2006).
  • Ponor: vsak proces, dejavnost ali mehanizem, ki odstranjuje toplogredne pline, aerosole ali prekurzorje toplogrednih plinov iz atmosfere. Izraza kopičenje (akumulacija) in vezava (sekvestracija) sta sinonimna s ponorom. V tem dokumentu se izraz ponor nanaša na povečanje vsebnosti ogljika v nadzemni in podzemni biomasi.
  • Vir: vsak proces, dejavnost ali mehanizem, ki sprošča toplogredne pline, aerosole ali prekurzorje toplogrednih plinov v atmosfero. V tem besedilu vir emisij predstavljajo razgradnja lesnih ostankov zaradi sečnje, izgorevanje lesa za ogrevanje ter razgradnja in sežiganje izdelkov iz lesa.
  • Rezervoar: komponenta ali komponente klimatskega sistema, v katerih prihaja do skladiščenja toplogrednih plinov. V tem besedilu rezervoar predstavljajo dendromasa in izdelke iz lesa. Glede na zgornje definicije izdelkov iz lesa ne štejemo med ponore ogljika, saj ne prispevajo k zmanjševanju toplogrednih plinov iz atmosfere, pač pa so pomembni iz vidika podaljševanja skladiščenja ogljika.
  • Akumulacija opada je razlika med letno količino opada (listi, vejice, plodovi, cvetje, lubje) in letno stopnjo razgradnje (IPCC 2003).
  • EFISCEN je projekcijski model za gozdne vire (površina, lesna zaloga); uporablja ga približno 30 držav . Primeren je predvsem za enodobne gozdove, pri katerih je pomembno opredeliti okvirno starost gozda.
  • Yasso07 je relativno enostaven model kroženja organskega ogljika v tleh. Osnovna ideja YASSO07 modela je različna hitrost razgradnje organskega ogljika, odvisno od kemijske sestave vnesene organske snovi oz. organskega ogljika in podnebnih razmer. Z modelom izračunamo zalogo organskega ogljika v tleh, spremembe zaloge in heterotrofno respiracije tal.
  • ANAFORE (ANAlysis of FORest Ecosystems) je dinamični eksperimentalno – raziskovalni pol-mehanistični model, ki temelji na obsežnem številu podatkov o različnih komponent gozdnega ekosistema (Deckmyn et al 2008), simulira razvoj lesnih tkiv, kroženje ogljika (C) in vode (H2O) in temelji na fizioloških osnovah.

Comments are closed.